Facebook je storitev na spletu, ki jo uporablja veliko število mladih in manj mladih po celem svetu v različne namene. Uporabniki objavljajo na svojih profilih različne informacije iz privatnega in poslovnega življenja, ne da bi se zavedali, kdo te podatke uporablja in obdeluje. O tem piše tudi Lenart J. Kučič v članku “Ko podatki pišejo obtožnico”, objavljen na portalu Dela dne 15. 11. 2011.

Lenart J. Kučič je novinar in kolumnist Sobotne priloge Dela, ki se med drugimi ukvarja s problematiko medijskega lastništva in medijske politike.

Omenjeni članek pravi naslednje:

“Ko sem pred petimi leti pripravljal svojo prvo večjo zgodbo o elektronski zasebnosti, sem se v Londonu srečal z Davidom Meryjem – programerjem, ki so ga aretirali na postaji metroja, ker so posumili, da hoče razstreliti podzemni vlak. »Najhujša ni bila aretacija, saj sem vedel, da sem nedolžen,« mi je tedaj povedal Mery. »Veliko bolj grozljivi so bili trenutki, ko je sedel v sobi za zasliševanje in so mi agenti prinašali vedno nove dokaze, da sem naklepal nekaj slabega.«

Po nekaj urah je Mery spoznal, da so mu začeli čisto naključni podatki pisati teroristično obtožnico. Aretiran je bil zato, ker je bil domnevno oblečen pretoplo za tisti letni čas, ker je nosil velik nahrbtnik, iz katerega so štrleli kabli, in ker ni vstopil na prvi vlak, ki se je ustavil na postaji (tak »teroristični profil« so za policijo izdelali neznani svetovalci po nejasnih merilih). Nato ga je obremenil izpisek podatkov in londonske potniške kartice oyster, ki je policiji pokazala, da se iz službe vedno pelje z avtobusom (»Zakaj ste šli ravno danes na vlak?«). Med hišno preiskavo so odkrili kup računalnikov in elektronskih naprav, do katerih »običajni državljani nimajo dostopa« (Mery je bil programer in je razvijal mobilne aplikacije za mobilni operacijski sistem symbian). Doma so mu našli tudi staro vstopnico za film The Assatination of Richard Nixon, zaradi katere je moral dolgo odgovarjati na vprašanja o političnem prepričanju in delovanju.

Začel sem se počutiti kot kak lik iz kafkovskega romana, je dejal sogovornik. Razmišljal sem, kaj vse mi lahko najdejo na računalnikih. Sem si dopisoval s kakim iraškim programerjem? Sem kdaj za šalo prenesel kako navodilo za izdelavo domače bombe? Mi je v zadnjem času pisal kak neznanec ali se z mano pogovarjal na cesti? Zdelo se mi je, da so moji preiskovalci z vsakim novim podatkovnim drobcem bolj prepričani, da sem sumljiv. Kako naj jim pojasnim, da so to gola naključja, ki bi lahko kogar koli obtožila česar koli, če bi se znašel v moji koži?

Na Meryja in njegovo usodo sem nazadnje pomislil pred dvema tednoma, ko sva se z dunajskim študentom prava Maxom Schremsom pogovarjala o njegovi kampanji proti Facebooku in prizadevanjih, kako upravitelje družabnih omrežjih prisiliti, naj spoštujejo vsaj osnovna načela o varstvu zasebnosti. Schremsa ni presenetila samo količina podatkov, ki jih je Facebook v samo treh letih zbral o njegovih uporabniških navadah – več kot 1200 strani -, ampak tudi »senčni« uporabniški profili.

Ti profili kažejo, kaj Facebook v resnici zanima o vas: potrošniške in seksualne navade, politično prepričanje, okusi, udeleževanje dogodkov, obiskane spletne strani, izbrisani podatki in odnosi v vašem prijateljskem omrežju. Iz teh podatkov algoritmi Facebooka sestavljajo vaše osebne dosjeje. Morebitna povezava na seksualno šalo na vašem zidu se bo zapisala v profil spolnih preferenc. Potrjevanje ali zavračanje obiskov na dogodke se bo razporejala v vaše politične, potrošniške in družabne mape, prav tako obiski spletnih strani. Vsi ti podatki bodo sestavljali vašo elektronsko osebnost, kot jo bodo videli računalniški programi, ko ji bodo izbirali ustrezne informacije, oglase in trgovske ponudbe.

Ta elektronska osebnost postaja izjemno pomembna za prihodnost elektronskega poslovanja. Pri Economistu so zapisali, da je začel britanski veletrgovec Tesco uporabljati podatke s kartic zvestobe pri ponujanju in izračunavanju izračunavanju avtomobilskih zavarovanj, saj so nakupne navade zelo dobre pokazatelj življenjskih slogov in morebitnih zavarovalniških tveganj (zdravo ali nezdravo prehranjevanje, poraba alkohola, starost družinskih članov …). Tej elektronski osebnosti bodo elektronske banke odobrile ali zavrnile kredit. Zdravstvene zavarovalnice bodo ocenjevale njeno zdravje in ji določale višino zdravstvenega zavarovanja. Delodajalci in univerze bodo preverjali, ali se je v elektronskem svetu lepo obnašala. Zanimala pa bo tudi varnostne organe, ki bodo v njenih elektronskih profilih iskale sumljivo obnašanje in prežale na morebitne teroriste.

Ker upravitelji družabnih omrežij in drugi zbiratelji podatkov nočejo povedati, kaj z njimi počnejo in komu jih preprodajajo, uporabniki nimamo prav veliko vpliva na naše digitalne podobe. V naših senčnih profilih se zato kopičijo neštete neprimerne kinovstopnice, »neobičajne« prevozne odločitve in potrošniške izbire, ki lahko začnejo v določenih primerih sestavljati podobno podatkovno obtožnico, kakršna je obremenila Davida Meryja. Ker jih po skrivnostnih pravilih premlevajo neznani računalniški algoritmi, od katerih so odvisne številne gospodarske panoge in javne storitve, bodo tudi pritožbe na njihove odločitve postale skoraj nemogoče. Računalnik bo pač rekel – ne.

Kakšne bodo posledice računalniških odločitev? David še vedno ne more pridobiti vize za vstop v ZDA ali se izbrisati iz vseh podatkovnih zbirk, kamor se zapišejo teroristični osumljenci. Enako neizbrisljivi so tudi naši uporabniški računi, ki smo jih odprli na facebooku, pri Googlu, Amazonu in drugih ponudnikih spletnih storitev. Skupaj s podatki, ki lahko nekoč vznemirijo matematične algoritme.”

Đulijana Juričič, vodja projekta

Dostopnost