V 6.b je kot odziv na prebran odlomek iz mladinskega romana Roalda Dahla Matilda nastal duhovit spis.

Maja Marinč, učiteljica slovenščine

MATILDINO MAŠČEVANJE

Volovškarca je bila zelo kruta. Vsakemu otroku, ki ji je prišel pod roke, je navila ušesa. Nekega dne je prišla v razred preizkusit naše znanje. Poklicala je naključnega učenca. Ta učenec je bil Erik. Ubogi, ubogi Erik. Spraševala ga je tako nerazumljiva vprašanja, da ji še sam bog ne bi znal odgovoriti. Ker ji Erik na vprašanja ni znal odgovoriti, je postala tako jezna, da je prijela njegove uhlje in ga dvignila v zrak. Na njegovo žalost je bila zelo močna. V zraku ga je držala toliko časa, dokler ni prosil za milost. Z vso silo ga je zalučala na tla, da je na tleh nastal pravi pravcati krater. Njegova ušesa so postala tako velika, da bi ga marsikdo zamenjal za škrata. Nisem vedela, da so ušesa tako raztegljiva. Zelo mi je bilo žal zanj. Naposled je le odšla in Erika pustila ihtavega na tleh. Nisem mogla gledati, kako joče.

Odločila sem se, da mora Volovškarco nekdo spametovati. In ta nekdo sem bila jaz, a nisem vedela, kako. Po koncu pouka sem se odpravila domov in razmišljala, kako bi ji jo zagodla. Ulegla sem se na kavč in prižgala televizijo. Hotela sem vzeti še čips, in ravno ko sem bila na tem, da ga zgrabim, mi je priletel v roke. Zakričala sem, odvrgla vrečko in začela mahati z nožem. Šele čez nekaj minut sem se umirila in spustila nož. »To sem naredila jaz!« sem se začudila sama sebi. Hitro sem oddrvela k Eriku. Imela sem načrt. Erik mi ni verjel, da sem to res naredila. Mislil je, da je samo neslana šala. Le s težavo sem mu dopovedala, da mislim resno.

Naslednji dan med kosilom sva se z Erikom izmuznila iz vrste in se odpravila v Volovškaričino pisarno. Na najino veliko srečo je tam ni bilo. Hitro sva se skrila pod mizo in čakala nanjo. Čakala sva deset minut, nato dvajset, a tudi po tridesetih minutah se nihče še ni prikazal. Ko sva ravno hotela oditi, so vrata zaškrtala. Prišla je. Usedla se je za mizo, tako da sva lahko slišala njeno dihanje. Preden bi naju opazila, sem jo začela premikati s stolom vred. S svojo močjo sem dvignila kredo in na tablo napisala, da ja v njeni pisarni duh njene predhodnice, ki ji ukazuje, naj se nikoli več ne vrne. Kot bi mignil je pobrala šila in kopita, ko so za njo letali vilice in noži.

In res, zlobnice v šoli niso videli nikoli več. Od takrat se na tej šoli noben uhelj ni več raztegnil. Kaj pa se je zgodilo z Erikom? No, njegova ušesa niso bila nikoli več normalna, a je vseeno dolgo in srečno živel.


Žiga Perše, 6.b

 

Za nemoteno delovanje in boljšo uporabniško izkušnjo na naši spletni strani uporabljamo piškotke. 
Z nadaljnjo uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.