Učenci 6. a in 6. b razreda so pisali domišljijski spis, pravljico. Dobro jim je šlo, zato vas vabimo k branju.

Maja Marinč, učiteljica slovenščine

ČAROBNA SKODELICA
 
Nekoč je za devetimi gorami, devetimi vodami in devetimi kraljestvi bilo mogočno cesarstvo. Temu cesarstvu je vladal star cesar. Cesar je imel tri sinove in tri hčere, ki so bile ena lepša od druge.
 
Nekega dne je prišel v cesarstvo neki trgovec, ki je prodajal skodelice. Bil je zelo zloben. Cesar je od njega kupil skodelico, ki je bila čisto majhna, a čeprav je izgledala čisto navadna, je bila nekaj posebnega, saj je bila čarobna. Ko je cesar prišel domov, je vanjo nalil čaj in ga z velikim tekom spil, a čaj je postal grenek in cesar je takoj nehal piti. Ugotovil je, da pije iz čarobne skodelice in v tistem hipu izginil. Prišel je njegov najstarejši sin in vzel skodelico. Zgodilo se mu je enako kot njegovemu očetu. Čez nekaj časa je prišel še drugi sin in zgodba se je ponovila. V palači je postalo tiho, zato je prišel tudi najmlajši sin, ki pa ni bil tako pohlepen in je skodelico dal v omaro. Ponoči je prišel velikan, ki je bil v resnici trgovec, ki se je spremenil v velikana, in hotel odnesti tri cesarjeve hčerke. Vse tri hčerke je s posteljami vred odnesel, a najmlajši sin ga je z vojsko vred napadel. Velikan je izpustil hčerke in začel bežati. Vojska je odšla za velikanom, a ta je začel teči po vodi. Vojaki so mu z ladjami sledili. Velikan je skočil še sedem korakov, potem pa se je v jezi razlomil na pol. zasledovalci so se srečno vrnili domov in tam so jih spet čakali oče in dva sinova.
 
Skodelica je postala prijazna čarobna skodelica in kdor je pil iz nje, je bil vedno prijazen, hčerke pa so se poročile s tremi lepimi princi na belih konjih in tako so vsi živeli srečno do konca svojih dni.
                                                                                                                                                                                         Krištof Kušar, 6.a
 
TRI ČAROVNICE
 
Nekoč so živele tri čarovnice. Bile so zelo, zelo zlobne. Kar so želele, so tudi počele. Ime jim je bilo Marta, ta je bila v otroštvu tako zlobna, da je ostale otroke v šoli porivala čez ograjo. Drugi je bilo ime Oiza, ona ni bila tako zlobna, bila je bolj, kako naj se izrazim, bolj neumna. Nato pa je bila še tretja čarovnica. Ona je bila vrh ekipe treh čarovnic. Ime ji je bilo Krasotilja. Ona pa je bila tako zlobna, da so se jo bali že vsi, ko je bila stara pet let. Pri dveh letih je naredila svoj prvi napoj za smrt. In tako dalje, a posvetimo se zdaj zgodbi.
Torej Marta, Oiza ter Krasotilja so se spoznale pri nekem butastem čarovniškem predavanju. Od takrat naprej so najboljše prijateljice, sicer je bilo to že vsaj dva tisoč let nazaj, saj so naše čarovnice stare kot zemlja. No, da razjasnim, pri čarovnikih se leto šteje vsake pol leta. A ne poglabljajmo se zdaj v to. Torej čarovnice vsako leto priredijo tekmovanje v urokih nad ljudmi. Noben človek nikdar ne ve, kaj ga je doletelo, če sploh preživi… Na vsakem tekmovanju je zmeraj zmagala ekipa treh čarovnic (Marta, Oiza in Krasotilja). Zmeraj so si izmislile nov urok, za katerega ostale čarovnice sploh še slišale niso! Nihče ni vedel, kaj si bodo izmislile tokrat. No, pa otroci, ki to berete, ne bojte se, saj je bilo to dolgo tega! Marta, Oiza in Krasotilja so odšle v svoj dom ter se domislile odličnega načrta. Zgodaj zjutraj, ko so vsi še spali, so se odpravile na pot do kralja. S seboj so vzele vse, kar so potrebovale, in odšle. Prehodile so triintrideset gora, ter sedem voda. To je bila dolga, dolga pot. A na koncu so le prišle. Odkradle so se v kraljevo spalnico ter kralja ugrabile!
Verjetno vas sedaj zanima, kaj se je zgodilo potem, ali je bilo s kraljem vse v redu, kako to, da čarovnic ni nihče opazil … Če si želite vedeti, pa prisluhnite drugemu delu moje zgodbe!
Čarovnice so se posipale s čarobnim prahom ter s kraljem odletele v svoj dom. Tam so ga posipale s čarobnim prahom za smrt. Saj tako so mislile… Nato so odšle na tekmovanje ter ocenjevalcem pokazale (mrtvega) kralja, ta pa je kar iznenada pričel plesati. Ocenjevalci so bili po eni strani začudeni, po drugi pa besni. V njihovi deželi je namreč ples prepovedan. Mislijo, da če bodo plesali, bo v vas prišla žalost ter jeza. Zato so tri čarovnice za tri tisoč let zaklenili v ječo smrti. Tako se je imenovala, saj je v njej umrl slavni čarovnik Robavs.
Nihče ne ve, kaj se je s tremi čarovnicami zgodilo, saj je vas čez nekaj časa kar iznenada začela goreti. V tistem trenutku so morale čarovnice zbežati, saj jih po požaru ni bilo več. Nihče ne ve, kam so odšle. Morda prav zdaj sedijo tukaj med vami ali pa ne. Nihče ne ve in nihče ne bo izvedel!
Zoja Kastelic, 6.b
 
                                                                                           ČAROBNA SKODELICA
 
Nekoč pred davnimi časi se je v starem zapuščenem gradu odprla majhna omarica in iz nje je padla čisto navadna skodelica. A počakajte, bralci, to ni bila navadna skodelica.
Blizu gradu je majhen pastirček pasel ovce. Ime mu je bilo Tine in želel si je pustolovščin. Kmalu se je začela noč in deček se je vračal v vas. Nato pa je na nekem hrastu zagledal z žebljem pribit zemljevid. Pastirček si ga je ogledal in naenkrat je zemljevid dolgočasno spregovoril, naj se vzpne na bližnjo pečino. Tam bo zagledal zapuščen grad. Fantič ga je prestrašeno pogledal. Zemljevid ga je vprašal, ali ima rad pustolovščine in fantek je nemo prikimal.
Potem se je Tine odpravil na pot. Z bosimi nogami je odšel proti pečini. Ko je bil na polovici poti, se je znočilo. Sedaj je končno zagledal grad in vstopil je. Naenkrat ga je spekla sveča, nato uščipnila ščipalka in nazadnje je zagledal  še čisto običajno skodelico. Lepo ga je pozdravila, nato pa mu ponudilo malo čaja po dolgi poti. In res, prijel jo je in še preden je spil en sam požirek, je tekočina izginila. Vsi predmeti so se zasmejali in klavir je začel sam od sebe igrati. Tine se je počutil užaljenega, nato je opazil, da tudi skodelica ni preveč vesela. Vprašal jo je, zakaj je tako nesrečna in kaj se je zgodilo, ko je tekočina izginila. Skodelica je radostno začela pripovedovati, da je nekoč v tem gradu živel dober in premožen mož. V gradu je živel z družino in imeli so se zelo radi. Vsi predmeti so bili čisto navadni in ne taki, kakršni so sedaj, razen enega in to je bila čarobna skodelica. Znala je pričarati vse, kar ni mogoče prijeti, kot na primer srečo, svobodo, veselje … A ne nekoč je v grad prišla zlobna čarovnica in vse predmete spremenila v govoreče, nadležne in zlobne. V naslednji noči je vsa družina magično izginila. Skodelici je čarovnica vzela vse moči. Vsakič pa, ko bi morala tekočina iz skodelice, enostavno izgine. Ko je skodelica končala pripoved, ji je pastirček ponudil pomoč. Skodelica mu je povedala, da bo čarovnico našel nekje v gradu. Nato jo mora pripraviti do spanja in ko bo zaspala, ji mora počiti zeleno bradavico na nosu. Vsi trije predmeti bodo nato svobodni. Vzpel se je po devetih nadstropjih in končno našel čarovnico. Spoprijela sta se in čarovnica je izvedla urok spanja. Tine je takrat hitro zagrabil ogledalo ter urok preusmeril in čarovnica je zaspala. Počil ji je bradavico, takrat pa se je ob njem znašla skodelica in ga vprašala, kaj si želi.
Odgovoril ji je, da bi rad ne samo vsem ljudem, ampak tudi začaranim predmetom podaril srečo, veselje, svobodo, radost, zabavo in znanje.
A bralci, skoraj sem pozabil, družino sta rešila skodelica in Tine, ko sta našla protiurok in mož se je Tinetu zahvalil tako, da mu je podaril skodelico.
Adrian Mir Ban, 6.b

 

 

 

 

 

 

Za nemoteno delovanje in boljšo uporabniško izkušnjo na naši spletni strani uporabljamo piškotke. 
Z nadaljnjo uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.